Jadralni klub
LOKA TIMING
Škofja Loka

a

 
.

Tinga Tinga v Italiji

<<< 4.etapa 6.etapa >>>

Neuspešno iščemo veter na Eolih

ETAPA-05:     26. junij - 1. julij 2012
Messina-Vulcano-Salina-Panarea-Lipari-Milazzo
 
Vzhodna obala Sicilije je njena najkrajša kateta. Nad Messino je legendarni strah in trepet mornarjev še iz časov antike. To je mesinska ožina s pošastjo Karibdo (vrtinci, ki požirajo mornarje) na levi in Scilo (zmajem z devetimi glavami, ali sunkoviti veter, ki pada s Kalabrijskih dvatisočakov) na desni. Vmes pa je le miljo široka ožina, skozi katero se globoko Tirensko morje preliva v Jonsko. Zaradi tega je tu z bibavico povezan močan morski tok od 2,5 do 4,5 vozla. Preveriti moraš posebne tablice, ki so narejene za vsak dan posebej, da ujameš pravi čas, ko se lahko prebiješ skozi. Za danes nam tablice najavljajo »oro stanco« (obrat morskega toka s severa proti jugu v našo smer z juga na sever) ob 6.42.  Tako malo po sedmi odvežemo iz marine del Nettuno v Messini in se zapeljemo ven. Na morju je živahen promet. Takoj srečamo 7 ladij in trajektov. Naš kljun obrnemo na sever. Po absolutni hitrosti, ki jo naš motor zmore glede na Zemljo (SOG-speed over ground), ugotovim, da imamo še nekaj protitoka. Zato se držim bolj leve, sicilijanske obale in se bolj približam vrtincem. Eden močnejših mi skuša zavrteti barko. A se ne damo. Na srečo, po eni uri morski tok res obrne in na koncu drvimo skozi vrh ožine mimo rta Peloro že 6,5 do 7 vozlov.
 
Smo že v Tirenskem morju. Danes je mirno kot olje. Vetra imamo namreč le 3-5 vozlov. Zanimive za nas so barke, s katerimi lovijo mečarice. Mečarica je namreč najbolj pogosta riba v tem morju, ki čez dan spi na morski gladini. Barke so podaljšane za več kot dolžino čolna (8-12 m) z visečo železno konstrukcijo, ki je obešena na podobno konstrukcijo jambora. Na jamboru stoji opazovalec, da zasledi mečarice, na kljun pa pohiti metalec harpune, da mečarico zadene. Danes srečamo več kot deset teh lokalnih lovilk mečaric, ki krožijo okoli nas. Seveda takoj spustimo v vodo tudi našo panulo. Če so okoli mečarice, mogoče kaka prime tudi nam. Žal nimamo niti prijema.
 
Po dvanajsti uri se dvigne jugovzhodnik in uspemo jadrati zadnjo uro do najjužnejšega Eolskega otoka Vulcano.
 
VULCANO je še delujoči vulkan, s 370m visokim kraterjem Gran Cratere, iz katerega se stalno kadi in rob lepo rumeni in zeleni žveplo. Zaplujemo okoli severnega rta na zahodno stran v zaliv Porto Ponente. Tam vržemo sidro na globini 6 metrov. Proti večeru veter pade, le v odprt zaliv proti zahodu prihaja ponoči valovanje z odprtega morja, tako imenovano mrtvo morje ali po slovensko swell, ki nas čez noč pošteno rola. Ob večerji z Ivom ugotoviva, da se nam je pričel kvariti refošk v plastičnih steklenicah donata. Bova morala pohiteti s praznenjem!
 
Naslednje jutro vstanemo ob 5,30 in se odpravimo peš na vrh kraterja. Želimo uiti vročini in gospe, ki prične ob 8.uri pobirati vstopnino. Gospe uidemo, ne pa vročini in sopari, ki je že od zjutraj. Kmalu so naše majice premočene od znoja. Z Ivom stopiva malo hitreje in v 55 minutah od obale doseževa vrh. Pot je zelo šodrasta, kot je pač značilno za vulkanske stožce. Žal tudi razgled danes ni dober, saj se z morja nad otočke dviga še jutranja sopara. Od tu namreč lahko vidite celotno Eolsko otočje: Alicudi, Filicudi, Salina, Lipari, Panarea in Stromboli. Danes najbolj oddaljeni Stromboli bolj čutimo kot vidimo na obzorju.
 
Po zajtrku zajadramo ob zahodni obali Lipari in Saline. Proti severnemu rtu Saline imamo že kar krepak severnik. Ustavimo se pri skalnem slončku, kjer vržemo sidro za kosilo. Nato skušamo v rahli sapici jadrati ob severni obali Saline. V Santa Marini di Salina zavijemo najprej v marino. Ko se privežemo, izvemo za ceno dnevnega priveza – 130€. Zdaj nam je jasno, zakaj je pred marino zasidranih 15 bark, v marini pa le 5. Tudi mi se odvežemo in vržemo sidro pred marino na cca 5 m globine. Nocoj ponoči je spet mirno in nas niti preveč ne rola.
 
SALINA je poseben otok med Lipari, saj se je vedno držal malo vstran. Grki so ga imenovali »Dydima« (če se spomnite mojih zapisov iz Turčije, kjer je znano svetišče Dydima), kar pomeni »dvojček«. Otok ima namreč dva stožca vulkanov, ki že dolgo mirujeta. Vasica Santa Marina je lepo urejena. Poškarpana in tlakovana je s črnim vulkanskim kamenjem, fasade so od mojega zadnjega obiska pred 5 leti vse prenovili. Žal je v prenovi tudi meni najlubši bar Laila in Mirkova slaščičarna. A vseeno uspemo nabaviti svež kruh in zelenjavo ter poskusiti slavno Malvazijo di Lipari. Tu namreč grozdje sušijo in stiskajo mošt iz rozin. Zato so vina bolj sladka in z višjo stopnjo alkohola (13-16%). Ker je cena kozarca 7€, cele buteljke pa 27€, po gorenjsko naročimo buteljko. Natakarica nas prijazno opozori, da je to močnejše vino in zna biti buteljka za nas 3 »piu troppo«. A vztrajamo in uspemo spiti vseh 5 dl. Ni bilo prehudo.. Po slastni Natašini zelenjavni musaki s polento in kumarami, nam je prav teknila.
 
PANAREA je od Eolskih otočkov tisti z najlepšimi sidrišči in kristalno čisto vodo. Od Saline je oddaljena le 12 milj, zato smo že dopoldne tam. Sidramo v smaragdno zeleni vodi na globini 4 m, le 100m od peščene (seveda vulkansko temno sive) plaže. Dan preživimo v kopanju in lenuharjenju. Morje ima 26°C. Vetra skoraj ni. Ivo in Nataša obiščeta tudi arheološke izkopanine prvotnih keltskih prebivalcev otoka in se pred sončnim zahodom odpravita celo na planinsko turo. Vzpneta se na vrh Panaree, od koder v mraku uspeta videti tudi bruhanje Strombolija, najstarejšega svetilnika v Mediteranu (vulkan bruhne vsakih 22 minut). A tura je naporna, saj hodita po strmi poti dobre 3 ure. Sam med tem uživam na palubi ob glasnih navijačih s sosednjih bark. Odvija se namreč polfinalna tekma EP v nogometu med Nemčijo in Italijo, ko Italijani zmagajo. Posledično se rajanje okoli nas nadaljuje pozno v noč.
 
LIPARI je glavni otok Eolskih otokov in mestece ima zelo živahen promet potniških ladij, gliserjev in trajektov s celino in Sicilijo. Nekako nam na Eolih ne uspe najti vetra, tako tudi razdaljo 12 milj med Panareo in Lipari premotoriramo. Vežemo se na prvi pomol za jahte, La Buona Fonda. Vez na pontonskem pomolu je pravi rodeo, saj nas vsak prihod in odhod ladij v mestno luko pošteno zaziba in zaskrbi me celo, da bi udarjali jambori sosednjih bark skupaj. Na srečo so vezi malo razmaknjeni. Vroč dan popoldne le malo ohladi veter. Sprehajamo se po mestu, posedamo v senci, poležujemo na barki in seveda okušamo Natašino dobro kuhinjo. Danes smo pekli tunine zrezke v vinski omaki z bučkami in zeleno solato. Noč je soparna in bučna, saj sosedje na vezu pojejo in grulijo pozno v jutro.
 
Mogoče ponovim meni zelo zanimivo zgodovinsko zgodbo Liparov. Tu so se v antiki naselili Grki z Rodosa in Knososa. Njihovi nasledniki so postali strah in trepet morjeplovcev po tem delu Tirenskega morja. Bili so hitri in drzni gusarji, ki so plenili trgovske ladje. Živeli so v mestu Lipari kot nekakšna komunistična komuna s poglavarjem. Vse naropano blago se je vedno razdelilo med vse družine komune. Vsakih 20 let pa je poglavar proglasil menjavo lastnine in družine so si med seboj menjale ladje in domove. Si predstavljate, da bi danes na Gorenjskem župan rekel, no, pa zamenjajmo hiše in avtomobile.. Kaj bi dobili vi od vašega soseda?
 
In že je tu sobota, zadnji junij. Odplujemo nazaj na severno obalo Sicilije, v Milazzo. Najprej vržemo sidro še na vzhodni obali otoka Vulcano, kjer so žvepleni vrelci in smrdi po gnilih jajcih. Ne Ivo ne Nataša nista navdušena nad tem vročim smradom in opoldne odmotoriramo proti Siciliji. Nocoj nas čaka delovni zaključek enotedenske plovbe in slovo.
 
V nedeljo, 1. julija imam smeno posadk na letališču v Catanii šele ob 15.uri. V ta namen si najamemo rent a car in se zjutraj odločimo za izlet z avtom po notranjosti Sicilije. Najprej se zapeljemo do mesta Patti, kakih 30 km zahodno od Milazza. Tu je na skali nad mestom arheološko najdišče grškega mesta Tyndaris z lepo ohranjenimi templji in gledališčem. Vsaj tako smo prebrali v enem od vodičev. Cestne oznake nas vodijo k Santuario Tindari. Leta 1976 so namreč tu postavili romarsko cerkev črne bizantinske Madonne. Vzpnemo se na izredno lepo lokacijo na skalnem rtiču nad morjem, pod katero se širi dolg peščeni jezik naplavljenih sipin z lepimi plažami. Cerkev je velika, a povsem brez umetniške vrednosti, prej kičasta. Prihajajo že avtobusi vernikov. To so namreč sicilijanske Brezje. Na informacijah je kar vrsta čakajočih, ko hoče Nataša le povprašati za grško arheološko najdišče. Preko vrste je ne pustijo in zato povpraša zadnjega v vrsti. »Tu ni nobenih izkopanin. Sem hodim že 30 let in lahko vam povem, da je tu le Santuario črne Madonne!« ji samozavestno potrdi verni možak. A Nataša se ne da in pobara še mimoidočo nuno. »Seveda, tamle 50m naprej, je vhod v arheološko najdišče!« Tako smo ga našli. Očitno imajo nekateri romarji zelo ozko usmerjene cilje svojih obiskov in jih ostalo ne zanima.
 
Od tu dalje je cesta zelo serpentinasta. Z obale kmalu zavijemo na jugozahod v divji gorski svet Sicilije in se vzpenjamo precej čez 1000m pod sam rob 3323m visoke Etne. Cesta vodi skozi tesne uličice lepih gorskih naselij, kar v nedeljo zjutraj še bolj upočasni našo vožnjo. Prečimo gorski naravni park Bronte, kjer smo v povsem drugačnem okolju, kot ne bi bili več na vročem jugu Italije. Za dobrih 200 km od Milazza do letališča Catania tako s postankom v Tindariju porabimo kar 5 ur. Ivo in Nataša brez težav ujameta check-in za svoje letalo proti Rimu, sam pa moram čakati kar 3 ure na pristanek nove posadke, katere letalo iz Rima zamuja dobro uro.
 
Danes je zame pomemben dan. Vsa Italija je v pričakovanju finalne nogometne tekme EP med Italijo in Španijo, meni pa končno prileti soproga in nov par prijateljev, da bomo nadaljevali pot ob severni obali Sicilije mimo Cefaluja in Palerma, do Trapanija in tunolovskih otočkov Egadov na zahodu Sicilije. Do takrat vsem en res vroč pozdrav s sončnega italijanskega juga: morje 26-27°C, zrak čez dan do 40°C, vetra do 2 Bf.. Če si v mestu, se da dihati le med 19. uro zvečer do 9.ure zjutraj. Le s plovbo ali na sidru se nekako preživi.
 

fotogalerija >>>                                                           na vrh  


osveženo:  08.03.2016 © Miran 2012