Jadralni klub
LOKA TIMING
Škofja Loka

a

 
.

Tinga Tinga v Italiji

 <<< 5.etapa 7.etapa >>>

Ob severni obali Sicilije
ETAPA-06:     2. – 11. julij 2012
Milazzo-Tindari-Santa Agatha di Militeo-Cefalu-Termini Imerese-Palermo-Monreale-Catellamare del Golfo-San Vito lo Capo-Trapani-Favignana
 
Severna obala Sicilije je zelo gorata z dolgimi peščenimi plažami v polmesečnih zalivih. Navigacija ni zahtevna, le vetrovi so zaradi gora lahko malo muhasti. A v času naše plovbe, ko je bilo nad Mediteranom nasploh zelo mirno (beri brez vetrov), smo tu zjutraj našli vsaj malo burina, jutranjega vetrca s kopnega na morje.
 
Tatjana in prijatelja iz Ljutomera so prileteli v nedeljo v Catanio. Letalo iz Rima je sicer imelo uro zamude, a drugih posebnosti ni bilo. V Milazzu je bila nova posadka šokirana zaradi vročine, zato jim je bilo točeno pivo najpomembnejši del večerje v lokalčku pred marino. Ogled korza je bil žalosten, saj je vsa Italija sedela pred TV sprejemniki in navijala za svoje azzure, da bi premagali Špance v finalu EP v nogometu. Dejansko smo na ulici našli le nekaj mularije in starih upokojencev. Malo smo bili v skrbeh, kaj bo po tekmi, saj bi v primeru zmage zagotovo sledilo slavje na ulicah, trobljenje z avtomobili do jutranjih ur in ognjemeti. Tako pa je bilo na srečo zelo mirno in po končani tekmi je Milazzo kar ugasnil. Poraz je bil očitno prehud udarec za mačote.
 
Ponedeljkovo dopoldne je bilo naporno, saj smo v vročini z avtom skočili najprej v pralnico, nato v shopping center zunaj mesta. Pri tem smo zgrešili smer avtoceste in kar na prvem možnem prehodu med obema pasovoma prečili na drugo stran avtoceste, da smo se vrnili v Milazzo. Na izhodni postaji sem se moral narediti hudo zbeganega, ko me je inkasant glasno zmerjal, kaj počnemo, grozil s kaznijo 80€, a na koncu zaračunal le relacijo Palermo-Milazzo 8€. Po nabavi hrane in pijače smo vrnili rent a car, pobrali oprano posteljnino in perilo ter pohiteli na odprto morje, kjer je bila znojsnejša klima. Vsaj malo je zapihljalo. Na rtu Milazza smo prvič razvili jadra in lepo preorcali vso pot do Tindarija. Idealno turistično jadranje: gladko morje, 8 vozlov severozahodnika in mirna plovba brez nagibanja s hitrostjo 4 vozlov. Sidro položimo na robu dolge sipine, ki se kot ozek jezik vije globoko v zaliv. Globina 20 m se v hipu dvigne na 2 m. Sinje zelena voda in romarska cerkev črne madone Tindari nad nami. Čudovita narava. Šele v podrobnejšem branju pilota ugotovim, da sem sidral znotraj naravnega rezervata, zato se po kopanju posadke premaknemo globlje v zaliv in tam prenočimo. Zaliv je sicer povsem odprt na sever, a v stabilnem vremenu nam veter s soncem ugasne in imamo nočno bonaco. Tudi morja ni, da bi nas rolalo. Žal že prvi dan ugotovimo, da sva s Tinetom pri nakupu pretiravala s svojo oceno, da ta teden ne bomo popili dosti piva. Kupila sva le eno šteko, pa je zvečer manjkala že tretjina!
 
Torek, 3.julija je poseben dan, saj nam Tine po tradiciji za zajtrk skuha bohinjske žgance. Zanje kupuje posebno, zelo grobo mleto koruzno moko, ki ti pošteno ostruga zobe, zabeli pa jih bogato z domačimi ocvirki. Kar premočan zajtrk za mornarje, ki potem večino dneva posedajo po palubi. Jadrati uspemo okoli rtov, medtem ko imamo pri prečenju zaliva skoraj nič vetra. Za Darjo je usoden rt Capo d'Orlando, kjer nas bočni valovi kar pošteno rolajo in revica bleda preleži naslednjo polovico dneva.  Za valobranom Santa Agathe di Milliteo je dokaj obsežna plitvina, kjer položimo sidro in mirno prespimo noč v vzdržnejši klimi in seveda brezplačno, bolje kot če bi šli v mestno marino. Nocoj so nebo pokrili črni oblaki in celo nakazovali na možen dež, a ni bilo ne dežja ne vetra.
 
Plovba do Cefaluja je z motorjem, saj vetra skoraj ni, le z odprtega prihajajo dolgi valovi, ki nas zibajo. Privežemo se v vzhodni turistični lučici pri ormeggiatorih na pontonskih pomolih. Cene imajo po vsej Siciliji privat privezi kar usklajene: 50€ za mojo dolžino 11m za goli privez z vodo in elektriko. Stranišč in tušev seveda ni.  Lahko bi sicer tudi sidral pred temi pomoli, kot je storilo nekaj jadrnic, a jih je vso noč pošteno rolalo zaradi valov, ki so prihajali z odprtega morja. Pozno popoldne se spet povsem pooblači. Črnina z neba grozi z dežjem, a prejmemo le deset kapljic in veter malo meša z več strani 8-12 vozlov. Na vezu imamo soseda - danski par -, ki ima matično luko v Splitu in bosta do septembra potovala podobno ruto kot midva, le da midva ne bova obiskala Malte. Mogoče se še kje srečamo.
 
CEFALU je še vedno eden najpomembnejših turističnih biserov severne obale Sicilije. Mesto je polno turistov, le v ozkih ulicah smo pešci kar preveč ogroženi zaradi gostega avtomobilskega prometa. Mesto ima bogato zgodovino, predvsem po prihodu križarjev, saj se je v neurju tu reševal angleški kralj s svojo ladjo. V zahvalo je postavil ogromno stolnico in Normani so tu pozidali več pomembnih objektov. Sprehod po ulicah Cefaluja najprej rešuje osvežitev v hladu mestne rečice z vodnjaki in bazeni za pranje, na koncu pa še skok v vodo na našem vezu. Zaradi izliva sladke vode, je morje na vrhnjih 20 cm res ledeno mrzlo, spodaj pa je topla voda in imaš noge lepo na toplem. S Tinetom sva tudi popolnila zaloge piva. Tokrat z dvema novima štekama, ki sva jih morala peš prinesti iz mesta.
 
Zjutraj, 4.julija (nekdanji dan borca in dan Iskre) pred odhodom v Cefaluju še tankamo dizel. Ta je nasploh v Italiji precej dražji kot je bil pri nas pred mojim odhodom (koliko je danes ne spremljam). Plačam 1,85€ za liter goriva. Ob 11h že ujamemo dovolj vetra, da dvignemo jadra in prejadramo preostanek poti do Termini Imerese. Vmes prejmemo SMS obvestilo, da je naša nečakinja srečno povila trojčice. Seveda je to razlog, da že pred malico izpraznimo prvo buteljko, po malici pa še drugo. Naj bodo zdrave in srečne! Danes se privežemo v Legi Navale di Termini Imerese. Mesto je staro zgodovinsko mesto, ki pa ga žal še niso začeli resneje obnavljati. Postavljeno je strmo v breg in povzpeti se moramo po številnih stopnicah, da pridemo do starega mestnega jedra ob stolnici na vrhu. Danes je na robu mesta ogromna rafinerija. Tako tu ni turističnega utripa, najdemo pa precej normalnih trgovin, ki so dobro založene po ugodnejših cenah. Začenjajo se tudi prve poletne razprodaje.
 
V petek imamo čudovito jadranje celo pot do Palerma. Orcamo tudi s hitrostjo do 7 vozlov in ob 13.uri že zavijemo v luko Palerma. Prijatelj rotarijec, ki je komodor sicilijanske flote, mi je rezerviral vez pri Legi Navale v mandraču Cala v samem mestnem jedru. Najavil mi je, da ni dežurnega mornarja, zato mi je poslal fotko z GoogleEartha, naj se vežem na bok jadrnice »Mito«. Kar nekaj časa plujemo do tja po smrdeči brozgi umazane luške vode. Ugibamo, koliko greznic Palerma je še speljanih v območje luke. Vez najdemo in se uspešno privežemo. Takoj prileti možak s sosednjega veza, ki nam dopoveduje, da smo se vezali na privatni vez. Pomirim ga s pojasnilom, da je lastnik odplul na regato v Favignano in smo dogovorjeni. Nato je tako prijazen, da mi da svoj ključ vhoda na pomol, ki je sicer zaklenjen. Obljubim mu buteljko ob vrnitvi ključa čez dva dni. Čez komaj pol ure se pojavi še predsednik LNI Palermo, gospod Trapani in me pride pobarat, če je vse v redu. Prijazen vitalen gospod, s katerim klepečeva, mi daje vtis, da je le nekaj let starejši od mene. A mi pojasni, da jih ima že 80. Pohvalim ga, ker je za svoja leta res v dobri kondiciji. Seveda se takoj pohvali, da je pred tednom dni zmagal celo na jadralni regati Palermo-otok Ustica. Bravo!
 
Z našega veza imamo le 5 minut hoje do Quatro Canti, središča starega dela mesta Palermo in večine cerkva in palač, ki so znamenitosti pestre zgodovine. Prestolnica Sicilije danes šteje že toliko prebivalcev kot Slovenija in je skozi zgodovino menjala gospodarje na vsakih nekaj vekov. Tako so se tu zvrstili Feničani, Grki, Rimljani, Saraceni, Normani, Aragonci, Habsburžani,.. Konec druge svetovne vojne je bilo mesto hudo bombardirano in takrat so zrušili precej pomembnih kulturnih spomenikov. Glavni aorti mesta sta via Roma in via Vittorio Emanuello. Obe sta sorazmerno ozki za današnji promet. Povsod po mestu so problem parkirani avtomobili, ki zasedajo površine pešcev. Fasade so podobno kot v Catanii črne, le da tu ni izgovor vulkanski pepel Etne.. Nikjer ne vidiš tako blizu blišča bogatih in bede revnih. A ima mesto svoj čar in povsod so ljudje zelo prijazni in ustrežljivi. Mnogo je tudi turistov.
 
Prvo popoldne si ogledamo glavne znamenitosti in ujamemo še zadnje urice tržnice Ballaro. Tako dokupimo sadje, meso in zelenjavo. Privoščimo si tudi kozarček vina v eni od številnih pouličnih enotek. Zvečer so vse ulice okoli Cale polne uličnih mizic restavracij in vse je polno domačinov ali turistov.
 
V soboto zjutraj opravimo še najnujnejše nakupe, nato se odpravimo na avtobusno postajo na trgu Independenza pred Porte Nuove, da ujamemo avtobus za Monreale. Avtobus čakamo skoraj eno uro, ker kasni pol ure. Ko pride, se nanj zdrenja že množica turistov. Tudi midva s Tatjano se znajdeva v gužvi, ki pa nama jo umetno namestijo profesionalci. V hipu začutim tujo roko v svojem z zadrgo zapetem žepu z denarnico. Primem žeparja za roko. Presenečen me pogleda in se skuša narediti čim bolj nedolžnega. Izrečem mu nekaj glasnih opozoril in kar naenkrat trojica, ki je delala umetno gužvo, zapusti avtobus. No, vsaj škode ni bilo...
 
Avtobus nas zapelje do 7 km oddaljenega mesteca Monreale na bregu nad Palermom. Znano je predvsem po najbogatejši katedrali, ki jo je že 1174. leta postavil William II in predstavlja najlepšo srednjeveško cerkev s prepletanjem arabskih, bizantinskih in normanskih elementov. Njeno notranjost pokrivajo bogati zlati mozaiki starega in novega testamenta  v velikosti 6340 m2, kar je takoj za Aghio Sofio v Istanbulu druga največja cerkvena poslikava. Če si predstavljate, da v vsakem mestu obiščem vsaj dve cerkvi, je to po toliki količini vatikanske bogatije lahko že malce dolgočasno. Toda tu mi vzame sapo. Za skromen ogled mozaikov porabim več kot uro. Sobotno popoldne je in v katedrali že stečejo priprave za poroko, zato počakamo. Priča smo poroki domačega karabinera in domačega dekleta. Vse gre po italijanskem protokolu s precej teatralnosti, mondenosti in kiča. Najbolj prisrčni so domači žlahtniki stare generacije, ki so si v tej vročini oblekli svoje najboljše temne obleke. Na  mnogih, tipično malih in čokatih sicilijancih, so predolgi rokavi in hlačnice, kar malo smešni. A nonoti imajo lepo zavezane kravate in si z robčki skrbno brišejo potne srage s čela. Zanimiv je tudi ženski del svatovščine, ki ne glede na leta večinoma sledi modnim trendom pri obutvi. Vse so si obule visoke podplate oz.pete in nekatere revice se pošteno trudijo priti brez padca do oltarja. Za nas je posebnost tudi to, da ženinovi sodelavci v uniformah zasedejo prvo vrsto v cerkvi in vsi prejmejo tudi posvečenje duhovna na obhodu. Sam obred je lep predvsem zaradi tekočih govorov svatov in živahnega petja po molitvi. Glavni pečat poroki pa seveda naredi izjemnost notranjosti katedrale sv.Marije Monrealske. Žal naš avtobus odpelje pred samo svatbo, tako ne uživamo fešte, ki sledi.
 
V nedeljo v popolni bonaci zapustimo luko Palerma in gostoljubnost lepo urejenega priveza Lege Navale. Zunaj valobrana se morje že kodra v jutranjem burinu in tudi naša jadra so hitro pokonci. Spet jadramo. Na takšni daljši poletni plovbi mi vsak dan brez plovbe pomeni spremembo, a že naslednji dan sem srečen, ko pod barko zašumi morje in nam veter briše lica. Obplujemo tri rte in ob njih je seveda močnejši veter. Tako z jadri kmalu dosežemo 35 milj oddaljeno Catellammare del Golfo. Najprej vržem sidro pred nekaj kilometrsko plažo, da se okopamo in malicamo. Žal je morje precej valovito in nas pošteno guglje. Zato kmalu dvignemo sidro in odplujemo v dobro zaščiteno luko. Vežemo na pontonu Cluba Nautico (spet 50€). Sprehod v mesto nam odkrije turistično precej razvito mestece, ki bi ga morali mogoče samo bolj skrbno čistiti ali vsaj pometati. Castellammare je bila najpomembnejša trdnjava zahodne Sicilije, kjer so skozi stoletja nadzorovali morski promet in piratsko delovanje v južnem Tirenskem morju.
 
Iz globokega zaliva Golfo se izvlečemo z motorjem do zloglasnega rta San Vito lo Capo. Tu je običajno najvišje morje na severni obali Sicilije in okoli rta je ob slabem vremenu nevarna plovba za mala plovila. A s strani turistične propagande je tu ena najlepših plaž s svetlo mivko in smaragdno zeleno vodo. Sidro vržemo med desetimi zasidranimi jadrnicami in preživimo lep kopalni dan na barki. Morje nas malo pozibava, a krepak veter nas prijetno hladi do večera. Relief rta je dokaj raznolik, saj ga sestavljata dve visoki gori (ena visoka 300, druga 500 m) z vmesno popolno nižino in globoko dolino. Zato je mešanje vetra zelo pestro. Popoldne smo imeli 12 vozlov SW, zvečer popolno bonaco z meglico nad kopensko nižino, po polnoči je potegnilo 20 vozlov NW in po sončnem vzhodu spet 15 vozlov ESE. Na srečo je na globini 8 m mivka, ki dobro drži. To je točka, kjer je res lepa narava, a pomorci pazite na stabilnost vremena.
 
Naše nadaljevanje plovbe podpre krepak veter južnih smeri, ki nas poganja v krmo, da prijadramo naslednji dan do Trapanija. Mesto je s severa obdano s čermi in plitvinami, vplutje v luko je možno le s strogega juga. Ker je to hkrati najzahodnejša točka Sicilije, je izpostavljenost rta tudi vzrok za močan veter. Danes je to 20 vozlov NNW. Znotraj valobranov nimamo valov in hitro najdemo vez v Legi Navale, ki ima pontone takoj levo znotraj najbolj izpostavljene trdnjave mesta. Lep privez, prijazen sprejem mornarja in dobrodošlica, da je prva noč za člane povsem brezplačna. Veter nas hladi vse do 22.ure. Ogled mesta nam razkrije zame eno najlepših sicilijanskih mest z zelo bogatimi palačami, čistimi in urejenimi ulicami, obilico modernih trgovin in lokalov ter hitro razvijajočim se poslovnim centrom na luški strani. Uspem zamenjati izpraznjeno plinsko jeklenko, žal pa še vedno ne najdem rezervnih delov za Raritanovo stranišče, ki je delno polomljeno že od prve etape. Pravzaprav imam vsak teden kako novo vzdrževalno nalogo. Nekaj jih uspevam reševati sproti, nekaj jih zapisujem na vse daljši seznam opravil, ki bodo počakala na vrnitev v domačo luko.
 
Od tu nas čaka obisk Favignane, največjega otoka Egadov, ki so poznani kot tunolovski otoki. Skozi sicilsko ožino med Sicilijo in Tunisom se namreč vsako leto selijo tune. Ribiči na Egadih razpnejo številne stacionarne mreže (danes so to jeklene mreže, dolge po več milj) in predvsem v maju, ko se tune selijo, uprizorijo prave pokole tun. Turistična propaganda se hvali, da vsako leto v tem masakru pobijejo preko 5000 tun velikank. Sledil bo še skok do vinske Marsale in že naju bosta zapustila Tine in Darja. Midva bova plula sama do Siracuse, torej diagonalno južno obalo Sicilije. Žal ne bo časa ne za skok do Tunisa, ne do Malte.
 

fotogalerija >>>                                                           na vrh  

osveženo:  29.01.2024 © Miran 2012