Kljub težavam je ekipa Karpo v Karibih dosegla dober rezultat

Pred kratkim se je zaključila regata RORC caribbean 600, kjer je slovenske barve zastopala jadrnica Karpo. Že v startu je bila ekipa nekoliko hendikepirana, ker je imela na voljo zelo malo treninga.

Takole ekipa opisuje dogajanje med regato:  

3 minute pred štartom smo imeli manjši zaplet zaradi zataknjene škote genove in na štartni liniji smo bili eno minuto pozni. Jadranje v veter do prve obračalne točke je bilo odlično. S tacki smo se borili proti konkurenci, kmalu pa so nas ujeli čisti regatniki hitrejših kategorij, ki so startali za nami. Prehitevali so nas z izjemnimi hitrostmi in v ekipi je vladalo navdušenje, saj le redko od blizu vidiš jadralne rakete kot je Lucky, Balthasar ali Leopard 3.

Pri Green islandu smo z vetrom zavili proti Barbudi. Veliko jadrnic je dajalo gor večja jadra in tudi mi smo se odločili za uporabo Code 0. Nejc in Timi sta ga v divjih valovih namestila na kosnik in ga dvignila. Pri vetru do 22 vozlov in kotu 120 stopinj tega jadra nismo še nikoli vozili. V teoriji naj bi šlo, v praksi pa smo ugotovili, da ne gre, saj se je jadro po eni uri preklalo čez pol.

Pod adrenalinom in v navdušenju nad štartom se s tem nismo preveč obremenjevali. Z genovo smo pluli naprej, kmalu pa je veter upadel in obrnil na jugovzhod, kar je bila idealna smer za genaker. Dvignili smo ga in nadaljevali s hitrim jadranjem. Kmalu se je v sprednjem robu pojavila razpoka. Hitro smo ga spustili in se čudili nenavadni poškodbi, ki ja nastala iz razpoke v ojačitvi sprednjega roba. Matic, Nejc in Timi smo se lotili hitrostnega šivanja, kjer smo zašili sprednji rob ter polepili strgano platno, zašili smo tudi nekaj drugih razpokic, ki bi lahko privedle do podobnega problema. Bojo pri Barbudi smo obrnili še  brez genakra, nato pa ga kmalu dvignili. 

Proti Nevisu je bilo jadranje hitro, z dobrim valom in do 20 vozlov vetra smo dosegali odlične hitrosti, največja je bila 15,5 vozlov. Izziv je bil pluti dovolj ostro, da pridemo mimo Nevisa, brez da bi potrebovali spuščati genaker. Spustila se je noč. S trdim delom, dobrim trimom in krmarjenjem smo uspeli za las priti mimo otoka in narediti gybe. Odleglo nam je. Z odlično odločitvijo glede časa gyba smo uspeli pridobiti nekaj minut glede na bližnjo konkurenco.

Proti Sabi je bil veter nepredvidljiv in sunkovit, saj smo jadrali v zavetrini otokov. Obremenitve so bile prevelike za štoper tacklina (sprednja vrv genakra), ki je popustil in jadrnico je »zorcalo« oziroma je nismo mogli obvladovati. Med reševanjem zadeve je genaker šel v vodo in se strgal. S tem smo izgubili še drugo veliko jadro za jadranje z vetrom, ostala sta nam samo še genova in glavno jadro. Morala je zelo padla. Težko se je bilo sprijazniti z uničenjem dveh relativno novih jader v enem dnevu.

Do jutra smo dogodke nekako prebavili in prišli do St. Barths-a. V kratkem jadranju z metuljčkom do St. Martin-a smo se potrudili narediti čim več dela: pospraviti barko, vrvi, sprazniti kalužo in imeti dober obrok. To je bila odlična poteza, saj nam je dvignilo moralo, energijo in nas pripravilo na dolgo orco do Gvadalupa. Zavedali smo se, da bomo zaradi strganih jader še kar nekaj izgubljali v nadaljevanju, zato smo se odločili, da poskusimo narediti vse, kar je v naši moči. V vetru od 15 do 20 vozlov je hitrost zelo odvisna od števila ljudi, ki sedijo na zgornjem robu jadrnice in jo ravna. Naš načrt je bil, da nas je 6 na ograjici in dva notri na zgornji postelji. Menjali smo se, kdo spi notri in kdo zunaj. Izkušnja spanja v težki jadrali obleki na boku, medtem ko te vsake toliko pošprica val je bila neprecenlijva.

Zjutraj se je pokazalo, da smo ta del res odjadrali odlično in pridobili proti konkurenci. Marko se je izkazal z odličnim krmarjenjem in dobrimi taktičnimi odločitvami glede izogibanja Montserata. Gvadalupe v nadaljevanju ima renome zelo zahtevne vetrne sence, kjer lahko narediš korak naprej ali tri nazaj v primerjavi s konkurenco. Taktično se na ta del nismo najbolje pripravili. Proti večeru smo zapluli bližje obali v upanju na dobro termiko. Šli smo malo preblizu in opazovali štiri bližnje jadrnice, kako so se odpeljale naprej.

Mučenje smo presekali z dobro glasbo, Matic je zagrabil obe škoti in se skupaj z Gregom na krmilu prebil skozi zadnji del lahkega vetra. Ostali so sedeli  na premcu in s svojo težo maksimalno prispevali k napredku. Veselili smo se prihoda v dober veter in se pripravili za noč. Jadranje v veter do Desirade-ja je bilo zahtevno popolnoma nestanovitnega vetra. Z odlično taktiko se je spet izkazal Marko, ki je prehitel dva konkurenta.

Zjutraj smo zavili proti Barbudi in si odpočili ob sproščenem jadranju z vetrom. Okoli nas so se začele pojavljati nevihte. Če bi imeli genaker bi se jih bali, tako pa smo bili nadušeni, saj so nas hitro pognale proti obračalni boji in naprej proti Redondi. Sončni vzhod zadnjega dne je bil neverjeten in z nestrpnostjo smo pričakovali prihod v cilj, kjer so nas z dvema spremljevalnima čolnoma pričakali kot zmagovalce. Tudi mi smo se tako počutili, za piko na i smo na pomolu od organizatorjev prejeli zaboj piva. 

Regata je bila organizirana na odličnem nivoju. Posebej bi pohvalil medijsko izvedbo, saj so nas slikali med pripravami, po štartu iz helikopterja in na cilju. Občutek, da smo dosegli nekaj velikega je bil s tem še bolj poudarjen. Zavita ruta regate je bila odlična, saj je bilo veliko sprememb smeri jadranja.

Ekipa Karpo se je na tej regati po 3 dneh, 21 urah in 35 minutah jadranja uvrstila na 5. mesto v skupini IRC 2 (od 18 jadrnic) in na 23. mesto IRC skupno (od 53 jadrnic). Z naskokom je v IRC 2 zmagala ekipa Team Scarlet on Emily, ki so tako kot Karpo tekmovali z Elan 450. Njen skiper Ross Applebey je s tem dosegel že svojo deveto zmago in je daleč najuspešnejši skiper te regate. Na drugem mestu je bila ekipa Mojito in na tretjem El Ocaso, obe na J 122.

Najhitrejša jadrnica na regati je bila Juan K 27M Lucky s skiperjem Bryanom Ehrhartom, po korigiranem času v IRC pa je zmagala jadrnica Volvo open 70 Tschuss 2, s Christianom Zuglom.

Matic Vrečko