Jadralni klub
LOKA TIMING
Škofja Loka

a

 

Tinga Tinga v Italiji

<<< 7.etapa 9.etapa >>>

Oda pridnim fantom

ETAPA-08:     20. – 28. julij 2012
Siracusa-Crotone-Gallipoli-Santa Maria di Leucca-Otranto
 
Naj najprej v uvodniku poudarim, zakaj tak naslov. Tokratna posadka sta Gašper in Maher, najbolj pridna fanta z gorenjskega kraja. Oba poročena in mlada očka, a njuni ženki jima prav zaradi njune pridnosti še vedno dopuščata fantovske počitnice v dvoje. Tudi na krovu se maksimalno trudita. Pospravita vse (tudi jedačo in pijačo) in Tatjana ju mora kar večkrat dnevno pohvaliti. Smolo imata le z vremenom, ki nam je na etapi daljših plovov prečenja Jonskega morja v Jadran malo pokvarilo načrte. Pa poglejmo:
 
SIRACUSA
Prihod nove posadke v Siracuso je točno po planu. V petek popoldne se zberemo v marini Ortigia. Za nami je eden najbolj vročih in soparnih dni na Siciliji. Zato prija hladno pivo. V manjšem marketu v starem delu mesta nabavimo večino hrane in pijače in se dogovorimo, da nam jo dostavijo na barko. To storijo takoj: indijski postrežček poriva zvrhan voziček, italijanski prodajalec mu pomaga po ozkih, slabo tlakovanih uličicah, poslovodkinja pa ju spremlja, da bosta vso robo res dostavila v marino. Naša četvorica gre pred njimi kot na sprevodu... Za večerjo si privoščimo pašte na mestnem trgu pred stolnico v avtentični atmosferi grške Siracuse.

Sobotno jutro smo se kar brez zajtrka (nisem ponovil napake kot pred mesecem dni z Natašo in Ivom) odpravili na res odlično založeno sirakuško tržnico. Ribiči že kličejo kupce k svojemu ulovu, zelenjavarji glasno hvalijo svoje pridelke. Mi najprej zavijemo v malo delikateso s siri in kmetijskimi pridelki prijaznega Grka, ki sem ga spoznal v prejšnjih obiskih. Tu ti vedno dajo pokušati sire. Najprej dobimo vsak lonček tople slane skute. Posebnost. Nato poskusimo še topel mlad sir ricotto, mhm, odlična. Pa slani sir »kačkavalo«. Hitro nam narežejo sveže domače štručke kruha in naredijo res slastne sendviče s sušenimi, mariniranimi paradižniki, olivami, siri in pršutom. Ko jemo, nam ponudijo še domače vino, a ga zaradi rane ure žal odklonimo. Spet nakupimo preveč sira... Založimo se z res svežo zelenjavo in sadjem, nakupimo tudi ribo mečarico in morske kozice. Barka je spet dobro založena. Iz marine odrinemo sredi dopoldneva.

DIREKTNO PREČENJE JONSKEGA MORJA (načrtovali 240 Nm, uresničili 175 Nm)
Vremenska napoved kaže, da se nam bo vreme v dveh dneh močno skvarilo z jugozahoda. Načrtovana ruta z nočitvami v Catanii in Taormini bi pomenila, da nas na dolgih etapah pod podplatom italijanskega škornja, kjer ob skalni kalabrijski obali ni nobenih zaščitenih pristanov, čaka soočenje z močnimi vetrovi in visokim morjem, ki se nam bliža iz Ligurskega konca Mediterana. Zato se odločimo za direktno prečenje z jugovzhoda Sicilije preko odprtega Jonskega morja do Gallipolija v Puliji. 240 milj direktne linije. Mogoče nam uspe pred fronto zbežati.

Pod mesinsko ožino dobimo ugodne vetrove in kar precejšen del dneva prejadramo, z nočjo pa zapoje motor. Straže so razporejene po 4 ure dnevne in na 2 uri nočne izmene. Imamo dva obiska velike jate delfinov, ki se po skoraj pol ure igrajo pod našim premcem in nam popestrijo vožnjo. Naslednje jutro se nam že dviga morje in veter. Kakih 20 milj na odprtem morju vzporedno z Rocello Ionico ob 7h zjutraj veter v hipu naraste z 2 na 6 Bf (s 6 na 25 vozlov ali 40km/h) in morje z 2 na 4 (3 m valovi) in to seveda v naš kljun. Z dvema krajšavama jader skušamo voziti proti vetru v naši smeri, a moramo vedno bolj popuščati v smeri odprtega morja. Smo pri rtu Capo di Stilo, kjer se pričenja Golfo di Squillace, ki ga na severu končuje rt Capo di Rizzuto. Tu se združita veter s severne kalabrijske obale (s Tirenskega morja) in veter s severa iz Tarantskega zaliva. Zato imajo tu jadralci pogosto težave. Sam prečim Squillace že četrtič, a tako hudo doslej še ni bilo. Do našega Gallipolija je še 120 milj in celoten Tarantski zaliv, kar pomeni plovbo še cel dan in noč in naslednje dopoldne. A v takem vremenu in s svežo napovedjo, da bodo vetrovi s severnih smeri čez dan ojačali, je odločitev jasna: bežimo v najbližji zaklon. To je Crotone na južni strani Tarantskega zaliva. Do tja imamo še 60 milj in še 11 ur borbe z vetrom in valovi. Na srečo popoldne malo pod rtom Rizzuto veter in valovi malo popustijo, da z motorjem v zdržni plovbi ob 18h dosežemo Crotone. Za nami je dobrih 32 ur plovbe in 175 milj.

Privežemo se v Legi Navale, saj imamo tu prvo noč brezplačen vez. Do večera piha še šibak jugozahodnik, točno opolnoči pa iznenada udari severnik z močjo 30 vozlov in ne popusti do jutra. Zunaj je belo razbeljeno morje. Naša odločitev je bila prava, kajti ponoči bi bili mi šele sredi Tarantskega zaliva. Za danes bomo ostali tu privezani, saj napovedujejo naslednji dan šele obrat vetra v jug in slabitev. Večina jadrnic in gliserjev ostaja na vezih. Mi si privoščimo prav ležeren dan s poznim vstajanjem, jutranjim joggingom (samo ženski del posadke), obiskom mesta Crotone, ki je čez hrib na notranji strani. Tatjana si vzame čas in za pozno kosilo speče odlično musako. Po popoldanskem kopanju na mestni plaži tik ob naši marini se prileže hladno pivo v klubskem baru Lega Navale. Po klubskih cenah za 1,5€ dobimo ob pivu še različne prigrizke (oljke, čips, arašide ipd.). Drugo noč moram plačati »polno« ceno za privez. To je 20€, še vedno zelo zelo poceni. Nebo se popoldne pooblači. Nekaj dežnih kapelj pričakamo še pred nočjo, glavni nalivi in nevihte pa gredo čez nas sredi noči.

CROTONE-neuspelo prečenje in povratek
Ob 04h zjutraj s Tatjano vstaneva in odplujeva v smeri sever za Gallipoli. Imamo 70 milj razdalje, kar pomeni pribl. 12 ur normalne plovbe. Pred nama je vse črno oblačno nebo in v mraku pred sončnim vzhodom so na obzorju bliska. že po nekaj miljah zapiha močan severnik, naprej 20 in kmalu zatem 27 vozlov. Valovi nam zalivajo premec in pljuskajo preko šotora nad kokpitom vse do krme barke. Z motorjem uspevam dosegati le dobra 2 vozla hitrosti. Tako bi na drugo stran zaliva potovali preko 20 ur. Ne bo šlo. Ob 6,30 po komaj 8 prevoženih miljah obrnem barko nazaj za Crotone. Takoj zajahamo visoke valove in veter nam pomaga do hitrosti 6,5 vozlov. Na svojem vezu v Legi Navale smo preden pride v službo njihov dežurni ormegiatore. Vremenska napoved je prinesla opozorila za viharni veter na našem sektorju in nadaljnje nevihte. Žal mi Tarantski zaliv ni naklonjen...

Tekom dopoldneva se vrnejo še 4 barke, ki so skušale nadaljevati proti severu. Vsi se tolažimo, da bo jutri veter upadel in obrnil na jug (nam v hrbet). Ta neplanirani podaljšek v Crotoneju se nam malo vleče. Dan nam mine v poležavanju na palubi ali plaži, Maher se loti jogginga, spet obiskujemo naš klubski bar in bližnjo samopostrežno restavracijo. Proti večeru se nebo zjasni in res prične pihati južni veter.

CROTONE-GALLIPOLI (75 Nm)
V sredo ob 04h ponovno izplujemo in s sončnim vzhodom ob 5,30 že dobimo 10-15 vozlov severozahodnika. Zato nastavimo jadra in res idealno zajadramo proti Gallipoliju. Da bi nam tako le držalo do popoldneva.  In res imamo srečo. Po hudi izkušnji s 40-50 vozlov juga na plovbi Gallipoli-Taranto pred 5 leti, po hudem guganju na prečenju Taranto-Crotone prav tako leta 2007, pa letošnjih junijskih poskakovanjih v orci, ko smo izgubili sidro in včerajšnjem neuspelem izplutju, sem dobil že kar kompleks Taranta. Tokrat sem doživel Tarantski zaliv v najboljši možni različici, saj smo imeli zelo lepo, čeprav krepko orco in mirno plovbo. Tik pred mestom nas obišče še policijski čoln in povpraša kam smo namenjeni in od kod prihajamo. Po tej kontroli policijske patrulje, Maher zakliče v podpalubje: »Zdaj pa lahko pridete ven. Do obale ni daleč in lahko kar odplavate...« Mislil je seveda na tihotapce ljudi iz drugih kontinentov v Evropo. Zdaj ne moremo več reči za trgovce z belim blagom, ker je barva kože novih prišlekov ali črna pri Afričanih, ali rjava pri Indijcih (na Siciliji jih je polno), ali rumena pri Azijcih.

Pristanemo v Lega Navale Gallipoli tik pod trdnjavo starega dela mesta. Vez je prost, imamo odlično lokacijo, le tokrat ni več brezplačno. Ormegiatore se me spomni in pravi, da je zastonj le enkrat v istem letu, sicer bi vsak izplul in priplul nazaj... Tako moramo plačati 30€, kar je še vedno zelo ugodno.

Popoldanski sprehod opravimo za spoznavanje s starim mestom. Seveda sedimo v barčku s senčniki nad mestno plažo in si privoščimo hladno pivo s številnimi prilogami. To je v Italiji lepa navada. Cene alkoholnih pijač so kar visoke, a vedno ob 2-4 pivih dobiš še 3-4 krožničke prigrizkov, ponekod celo toplih jedi. Po večerji se vključimo v mestni korzo. Patrona mesta Gallipoli je sveta Christina, ki je včeraj godovala. Tako imajo 3 dni mestni festival. Glavna ulica od mosta starega mesta (tik pred našimi vezi) proti novemu delu je okrašena z živo osvetlenimi oboki, leva in desna stran pločnikov zasedena s štanti pisane gostinske in prodajne ponudbe in skoraj 2 kilometra ravne ulice polni nekaj tisoč sprehajalcev. Nekje na sredi je celo koncert v živo tipične glasbe tega področja. Spominja na našo istrsko glasbo. Vsekakor s sprehajanjem po korzu hitro mine prvi del noči in ob polnoči si ogledamo še bogat ognjemet v dveh delih. Potem popadamo v postelje, saj je za nami dolg dan s pravo jadralno plovbo.

GALLIPOLI-SANTA MARIA DI LEUCCA (28 Nm)
V četrtek, 26.julija še od ponoči vleče močan severozahodnik. Po zajtrku najprej obiščemo dobro založene ribarnice tik pred našo marino in nakupimo škampe ter orade, skočimo še po svež kruh in si privoščimo kavico v mestni kavarni. Nato odvežemo in takoj zunaj valobranov razvijemo samo celo genovo. Veter nas danes žene v krmo. Morje doseže sicer 3.-4.stopnjo po beaufortovi skali, a lepo je pluti z naravnimi silami. Danes gremo v smeri vetra in valov. Malo nas občasno zaziba, a ni špricanja in zalivanja palube, čeprav dosegamo hitrosti 5-6 vozlov. Celo pot do rta Santa Marie di Leucce zelo hitro prejadramo z vetrom od zadaj. Na vseh 28 miljah imamo le en manever poje (prenosa genove na druge uzde) in na koncu krajšanje jadra, ker na rtu veter dobiva sunke z razliko po več kot 10 vozlov. Na rtu je tudi najbolj valovito, saj se tu združita severozahodnik z valovi od zahoda Jonskega morja (Tarantskega zaliva) in severnik z valovi s severa, Otrantskih vrat Jadrana. A že smo v zavetju valobranov vasice na vzhodnih vratih nekdanje Evrope, ali točki, kjer so v srednjem veku mislili, da je konec sveta.

Privežemo se v marini. Gašper in Maher se lotita večerje, ki je danes res izjemna: škampi na buzaro za predjed, pečene orade s slanim krompirjem in solato za glavno jed. Bravo fanta! Po obilni večerji seveda sledi obvezen vzpon po Mussolinijevih stopnicah do svetilnika in romarske cerkve z zaključkom v Baru di Porto. Naša prestrašena francoska soseda s priveza v Crotone sta priplula do sem in me počakata na pomolu. Opozorita me, da je za jutri napovedan severnik 6bf. Čeprav sem nameraval izpluti zgodaj zjutraj, zdaj vključim VHF in res italijanski METEO opozarja na viharni veter v Otrantskih vratih 7 Bf. To pa bo prehudo, saj nas bo pošteno zalivalo. Zato odločim, da jutri ostanemo v marini. Posadka jutri lahko spi malo dlje in si omisli jutranji jogging. Vsaj prvi del je res realiziran.

Že ponoči nekajkrat zažvižga med našimi jambori, zjutraj v zavetju marine vleče preko 20 vozlov. Zunaj je belo morje. Dan preživimo podobno kot v Crotoneju v počivalniškem vzdušju, malo sprehodov, malo kopanja na plaži, malo branja na barki, vmes pa prigrizki in pijača. Napoved za soboto rahlo izboljšuje razmere na morju, čeprav ima severno Jonsko morje v Otrantskih vratih še vedno napoved 7 Bf.

Zjutraj ob 6h s Tatjano odveževa barko in izplujeva iz varnega priveza v Leucci. Zunaj je morje 3-4 in po 10 miljah naraste na 4-5. Valovi veselo zalivajo kljun in se valijo po palubi. Veter večkrat porine slani pršec morja vse do krme. Vetra imam najprej 20, proti Capo di Otranto pa naraste na 30 vozlov NNW. Ravno v naš kljun. Imam obe jadri močno skrajšani in motor, da uspemo napredovati vsaj 4 vozle v rahlem cikcaku na veter. Na morju opazimo le eno večjo jadrnico, ki jadra preko otrantske ožine. Ni hudega prometa v tem vremenu. Na Capo di Otranto preplujemo navidezno mejo med Jonskim in Jadranskim morjem. Po 6 urah borbe z valovi in vetrom zavijemo v Otranto. Tik pred valobranom spregledam visok val, ki se zlomi čez našo palubo in zalije me par kubikov slane vode. No, krst kapitana je pozdrav ob vrnitvi v domači Jadran!

Za valobranom je kakih 15 jaht, ki so vezane ena na bok druge in vedrijo v varni zaščiti čakajoč na izboljšanje razmer. Mi se sami privežemo na bok na čelu pomola Lega Navale Otranto (tam, kjer sem bil že privezan začetek junija na poti na jug). Nihče namreč ne odgovarja na VHF klice. Manever je kar tvegan, saj smo z bokom obrnjeni v veter in valove, ki tiščijo v luko. Uspemo se privezati brez napake - za pet, a veter ne pojenja in nas tišči v pomol. Gumijasti bokobrani trpijo pod pritiski težkega trupa, ki ga valovanje morja potiska v pomol. Najprej z vodo na hitro razsolim slano palubo, nato sledi zaključni »manever šljuk« s posadko. To je dobesedno zaključni, saj zmanjka žgane pijače, piva in z malico Tatjana postrga še zadnje zaloge hrane.

Jutri zjutraj se Gašper in Maher odpeljeta iz Otranta do Lecce-Brindisi-Bari, kjer imata letalo za Trst, midva pa počasi nadaljujeva plovbo ob italijanski obali proti severu. Naslednja postaja bo 40 milj oddaljeni Brindisi. Verjetno že jutri…
 
fotogalerija >>>                                                           na vrh  

osveženo:  08.03.2016 © Miran 2012