Jadralni klub
LOKA TIMING
Škofja Loka

a

 
.

Tinga Tinga v Italiji

<<< Uvod 2.etapa >>>

Kako sem postal barba

ETAPA-01:     29. maj - 5. junij 2012
Krk-Termoli-Vieste-Trani-Bari-Brindisi
 
Zadnji torek v maju smo se vkrcali na Tingo Tingo trije Slovenci in dva Hrvata, a posadka šteje poleg mene le 2 mornarja – pa uganite, kako je to mogoče. Darko je ribič iz Baške na Krku, Zlatko je električar iz Pule. Tako na krovu govorimo slovensko-hrvaško-istarsko mornarsko latovščino. Vsak dan slišim kako novo besedo. Darko je izvrsten kuhar, ki skrbi, da nismo lačni. Kuha, pivo in ribe so mu gušt. Žal mu v prvem tednu z mojo panulo še ni uspelo ujeti žive ribe, le nekaj vrečk in smeti. Kliče me barba, čeprav je verjetno na morju prebil precej več časa od mene. Zlatkov gušt je elektrika i teorija in ne zmanjka mu vicev Muje i Hase. Izkaže se kot italijanski tolmač. Ima se za intelektualca, kar dokaže ob prvem pomivanju posode z nenormalno porabo vode. S tem je kazensko razrešen te funkcije.
 
Vsi smo že gospodje blizu šestdesetih, zato zjutraj ne moremo spati. Tako kar zgodaj pričenjamo naše plove. Iz Punata smo štartali v sredo ob 5,30, da smo v četrtek ob 15.uri pripluli v Termoli na italijanski strani. Za 193 Nm smo rabili kar 33 ur motoriranja, kajti Jadran je bil kot olje, vetra pa ves čas manj od 5 vozlov. Pravzaprav smo najprej ciljali Ancono, nato Civitanovo in Pescaro, a na koncu potegnili še južneje. Fanta sta dosegla svoj najdaljši plov brez postanka in naredili smo si en dan rezerve več. Drugega sem naredil sam, ker sem v načrtovanju prve etape upošteval za mesec maj le 30 in ne 31 dni. Do 6.junija, ko se nam pridruži še četrti član posadke, planiramo doseči Otranto, vmes pa obiskati nekaj lepih italijanskih mest.

TERMOLI je mirno ribiško mestece z obzidanim starim delom mesta in kilometersko peščeno plažo.  V trdnjavi Fredericka II so njegovi astronomi 1247.leta določili srednjeevropski čas. Privežemo se v marini San Pietro, kjer nam prijazni receptorki še pred sprehodom v mesto vzameta 40€ gotovine. Ob kozarčku na korzu uživamo z opazovanjem mimoidočih. To postane naš tradicionalni način preživljanja večerov. Italijani so zadržali navado, da se vsi domačini zvečer sprehajajo po ulici. Stari in mladi, vsi lepo urejeni, nekateri kar preveč po laško modni. Če vas zanima letošnja poletna moda: izredno visoki podplati ali škornji, vroče hlačke, majice z izrezom, ki razgalja eno ramo.

Naslednji dan plujemo okoli polotoka Gargano, ostroge na italijanskem škornju, ki je najbliže Palagruži. Na obali so značilni feničanski ribiški katapulti trabucco, ki v mrežo lovijo jate giric. Tu je veter vedno močnejši. Nebo je polno pisanih padal kajtarjev, saj so v zalivih številni kajtarski centri. Tudi mi imamo 19-20 vozlov vetra, a žal točno v naš nos, da nas pošteno nasoli morski pršec in lomeči valovi. Zavijemo v VIESTE, mesto na »grenkem kamnu«, kjer so Turki pred 500 leti poklali preko 5000 domačinov. Letos sem se včlanil v Lega Navale Italiana (LNI - italijanska jadralna zveza), ki ima v večini pristanov svoj pomol in nudi članom v tranzitu nekajdnevni cenen privez. Žal ima v Viesteju premalo globine za nas in vežemo se na pomol Centro Ormeggio, kjer nas gostobesedna Katharina, debeluška iz Kanade, takoj obere za 40€, seveda brez računa. Po večerji sledi obvezen ogled mesta, a nocoj je zelo vetrovno in zaključimo s pivom v LNI klubu, po ugodnih klubskih cenah.

Sonce nas zaloti že na morju, izkoristimo jutranji burin in kasneje še orco v jugo, da prav lepo prijadramo v TRANI. Najprej dotočimo nafto, ki je v Italiji res draga (1,68 €). Pristanemo v LNI. Res je ugodno: le 4€ na osebo za strošek vode, elektrike, sanitarij in varovanja. Privez je brezplačen. Trani je zame še vedno najlepše mestece na tem delu jadranske obale. Tu veje še vedno kozmopolitanski duh nekdanjih bogatih trgovcev, ki so v 14.stoletju celo prevzeli trgovsko vlogo Benetk na Jadranu. Sobota je in mestne ulice so zelo polne. Najprej nam muzejski ata razkaže židovsko četrt s sinagogo, pri katedrali je ravno poroka s pravim škofom, sredi mandrača pa ob 21h televizija snema oddajo v živo, nastopa pevec Marco Megnoni in Emma Maronne – prava italijanska televizijska osladnost. Ob zaključnem kozarčku v kokpitu nas preseneti še fantastičen ognjemet, ki traja skoraj pol ure. Spoznamo lahko nove pirotehnične mojstrovine s srčki in slapovi. Ja, kake hude krize v Italiji še nismo opazili.

Raztežaj slabih 50 km do BARIja spet premotoriramo. Jugo narašča in nam piha točno v nos. Bežimo za velikanske valobrane pred veliko luko trajektov, ki Italijo povezujejo s Hrvaško, Črno Goro, Albanijo in Grčijo. Križarke, visoke kot stolpnice na vodi, nam zastirajo pogled na odprto morje. Vežemo se na bok v darseni LNI. Tu je duša jadralnega kluba stari Vito, ki pomaga pri privezovanju jaht, vlači male lupinice optimistov iz vode, pomaga mladini po treningu in opravlja vsa hišniška dela v klubu. Edino administracija mu ne leži in spravimo ga v največjo stisko, ko želimo urediti papirje in plačilo kar z njim, ker v pisarni LNI ne danes ne jutri ni nikogar. Končno nam uspe plačati 30€ za dve nočitvi. Do starega dela mesta BARI je dolga peš pot (2-3 km), saj moramo najprej do izhoda iz ograjene trajektne luke, nato pa še po obzidju do korza mesta. Nedelja je in korzo je res poln. Imaš občutek, da so prišli na ulico vsi od nekaj deset tisoč prebivalcev.

Le z muko najdemo poslovalnico AVIS, kjer si v ponedeljek izposodimo rent-a-car za ogled VALLE D'ITRIA, doline trulli-jev. Glede na vremensko napoved sem kot barba odločil, da bi bilo dobrih 60 Nm ali vsaj 12 ur plovbe v visoke valove in močan jugo proti Brindisiju nesmiselno. Imamo čas in škoda bi bilo izpustiti priložnost za oglede notranjosti. Za jutri je napovedan prehod fronte, nevihte in obrat vetra v severozahodnik, ki nas bo gnal lepo v krmo, valovi morja bodo z nami in vožnja bo prijetna. Zlatko (kot ponavadi) za šoferja določi Darka. Žal so mali avtomobili že rezervirani in dobimo le največjega, džip Ford Kuga. Darko uživa v elegantnem vžiganju s pritiskom na gumb in vrivanju med voznimi pasovi po italijansko. »Nek vide, da sam njihov«, se smeje v brk, ko mu hupajo. Prizadet je le glede pijače, saj cel dan pije le coca colo. Težko dočaka večer na korzu, kjer si privošči točeno pivo.

Ta teden in še vse do Gallipolija smo v pokrajini PULIJA (po italijansko Apuglia). Peta italijanskega škornja je osvajalcem v zgodovini predstavljala naraven pristan na poti iz vzhoda v Evropo. Vsak je pustil svoj pečat. Rimljani so poskrbeli za poljedelstvo, saj je gričevnata Pulija z ugodno klimo in rodovitno zemljo še iz časov starega Rima ostala glavna italijanska žitnica. Zlatorumena pšenična polja se bleščijo v vseh zatišnih legah, pobočja pa krasijo veličastni oljčniki tisočletnih oljk. Tu pridelajo več oljčnega olja kot v vsej ostali Italiji skupaj, pa toliko vina kot cela Nemčija skupaj. Na Saracene spominjajo mestne četrti slične orientalskim labirintom kasbah. Normani so v času križarskih osvajanj tu gradili obzidana mesta in ogromne katedrale. Romanska katedrala Duomo di Trani je enkraten primer veličastne cerkve, ki je zgrajena na dveh starejših temeljih: spodaj je starokrščanska cerkev in pod njo rimsko svetišče. Na vpade Turkov spominjajo številne trdnjave in stolpi ob obali. Španski Aragonci so pustili baročni pečat v cerkvah Lecce in Martine France. Veliko je na Garganskem polotoku gradil švabski kralj Frederick II, svetovno znana je osmerokotna trdnjava Castel del Monte.
Iz Barija si z avtom ogledamo najzanimivejša mesteca proti jugu:
ALBEROBELLO je res turističen biser strnjenega mesteca 1500 snežno belih kupol trullijev. Okrogle stolpiče hišic pokriva dvojni sloj kamenja, zloženega v stožcih, ki odlično izolira stavbo, da je v hudi vročini znotraj prijetno hladno. Danes so to samo turistične trgovinice, gostišča in celo prenočišča.
LOCOROTONDO je mestece na vrhu okroglega griča z lepim razgledom na žitna polja v dolini. Preseneti nas z izredno lepo urejenimi hišicami, polnih rož in labirintom ozkih uličic. Name je od vseh mestec notranjosti naredil najlepši vtis.
CISTERNINO, imenujejo ga tudi »La Vera« ali »prava stvar«, je prav tako labirint ozkih uličic, le da tu mesto živi svoj normalni utrip brez hudega turističnega pompa.
OSTUNI nas malce razočara, kar je verjetno posledica naše utrujenosti, vročine in še ure italijanskega počitka po kosilu, ko se zaprejo vse trgovine in uradi. Ulice so prazne, najdemo le ribarnico, kjer nam ocvrejo trilje in male hobotnice za kosilo.
 
MONOPOLI, ribiško mesto z dokaj lepim starim delom mesta in obzidanim mandračem, je danes zelo zanemarjen in večina stavb propada. Pokukam tudi v zaliv pod obzidjem, kjer sva s Tingo Tingo pred leti sidrala. Danes nebo zakrivajo težki črni oblaki in močan jugo tišči morje v ta sicer lep kotiček.
Ponedeljek zaključimo še z dokupom delikatese in kruha in seveda posedanjem na korzu Barija.
 
Medtem ko pišem tele vrstice, že mirno jadramo proti Brindisiju. Ponoči so čez nas šle nevihte, a sonce je z vetrom pregnalo črne oblake na jug. Prve ure smo v jadra lovili še južni veter, ki po 9.uri že obrne v severnik in nas s polkrme lepo žene proti jugu. Lepšega jadranja skoraj ne moremo imeti. Po gsmu bom zdaj skušal poslati tekst Miranu, da jih objavi na web strani. Fotke sledijo takoj, ko ujamem Wi-Fi omrežje. Naslednje javljanje pa čez teden dni iz Kalabrije...
 
Lp od barbe

fotogalerija >>>                                                                 na vrh  


osveženo:  08.03.2016 © Miran 2012