<<< nazaj                      Jesenski planinski izlet na Mali Golak in Otliško okno              9.11.2008
Otliško okno - 9.11.2008
 
  Takole smo začeli... Pod budnim očesom kontrole, z moderno tehnologijo, vodniku ni bilo lahko. Izleta se je udeležilo 18 članic in članov... Prvi postanek smo imeli pri Iztokovi koči pod Golaki. Okrepčali smo se... Malo smo poklepetali - mogoče so poskusile priklicati dež, a jim ni uspelo!  
  Obvezna kavica... Fudge je iskal pomoč od zgoraj... Prepričevanje prepričanega... Kratek postanek za izobraževanje... Zdaj pa, hajd, pot pod noge!! Lahkotno smo skakljali po svetlem bukovem gozdu (1).  
  Lahkotno smo skakljali po svetlem bukovem gozdu (2). Velika je morala biti bukvina ljubezen do te skale!!!!!! Pot ni bila prestrma... Včasih se je celo prikazalo sonce... Še čisto malo... Na ogled smo se postavili, na vrhu Malega Golaka. (Veliki Golak je nižji).  
  Malica iz nahrbtnika... Cic je pil vodo... Ugibanje, kam naj bi se videlo ( megla je kar vztrajala)... Še malo sladkorja za moč... In prav kmalu smo bili spet na izhodišču, ura pa šele dober poldne!! Madona, kakšni hodci so tile jadralci!!?  
  Postrežba... Tak vic, da se je Cicu zataknilo... Miloš, vodja izleta pa se je zavedal svoje odgovornosti. Posvet, tokrat brez GPSa. Čas ni naš gospodar... Iz Predmeje smo se zapodili še do Otlice...  
  Namenili smo se proti Otliškemu oknu... Že pod oknom se nam je odprl čudovit pogled na Vipavsko dolino... Otliško okno. Najprej malo. Na nesrečo nekaterih in grozo drugih, smo srečali dva domorodca... Pokazala sta nam zanimivo varianto pristopa... Po brezpotju...  
  Ob čudovitem razgledu... Tudi Fudge je nekoliko zadihan... Pod pravim,velikim Otliškim oknom. Zanimiva naravna posebnost, tole okno... Pa smo le priplezali... Obvezna fotka (moški v karo srajci in štirinožni prijatelj sta kriva za malo nenavaden vzpon do okna).  
  Ku-ku! Za spomin... Pot po robu, se imenuje zanimiva, dobro označena pot, ki poteka od Predmeje do Cola. Še posebej lepo je spomladi. Tudi del SPP. Kamniti polž, ki ga je za diplmsko nalogo izbrall in izdelal nek bodoči arhitek, leta 2005. Energijo, ki smo jo potrošili na izletu... smo izdatno nadomestili na pozitivni energijski točki.  
  Zdaj smo zbrani (skoraj) vsi... Kraj je tudi svet... Še dodatno zbiranje energije... Tudi kamniti stožec naj bi bil nabit z energijo... Poln energije je bil tudi muc, ki je jadrno splezal na drevo... ker si ni želel srečanja z našim frendom...  
  Po ogledu je bil že skrajni čas, da poleg pozitivne energije absorbiramo tudi kaj konkretnega! Odpeljali smo se v Gradišče nad Vipavo, na kmetijo Florjančič , kjer se je dogajala osmica. Eni so si privoščili belega, drugi smo pili raje rdečega ( nobeno od njiju pa še ni bilo vino, kajti Martin še ni shodil!) Vsi pa smo ga malo osladkali z jabolčnikom. Mlado vino, namreč. O Kraških dobrotah ne bi izgubljali besed...  
  saj so hitro poniknile v naši želodcih! Sonce je zahajalo... V prijetni družbi čas hitro teče... počasi je na zemljo legal mrak, Miloš se pa še kar ni ločil od fotoaparata... Plesali nismo, pa so se dekleta drugače grela...  
  In po izdatni večerji... se je že popolnoma stemnilo. Janezu smo pomagali zapeti... z Milošem smo nazdravili... Potem pa je bilo treba plačati... in počasi smo se postrgali na Gorenjski konec. Dost za dons, je komentiral Janez. Itak!!  
               

     

Fotografije: Miloš, Miran 

<<< nazaj

Osveženo: 08.10.2011