No,
na začetku nas je bilo samo 9, ker se nam je Cic pridružil šele v
torek v Rovinju. Začelo se je pa takole: Na Jadranu se pojavlja
vedno več katamaranov, najemajo jih predvsem plavalci in kopalci, ki
dajejo prednost udobju bivanja pred jadranjem, zato se povečuje
povpraševanje po skiperjih, ki so vešči plovbe s temi plovili. Tudi
plača je boljša, dnevna tarifa se začne pri 150€/dan. Zato smo v
klubu sklenili, da organiziramo (do)šolanje skiperjev, kajti plovba
s katamaranom je vendarle malo drugačna. Na odprtem morju ni
problemov, izplutje in vplutje na privez v mestu, marini ali na boji
je pa drugačen. Devet članov našega kluba je začutilo potrebo, da bi
obvladovali tudi te veščine. Manja, Saša, Marko, Mare, Oton, Cic,
Luka, Matic in jaz smo se na Velikonočno soboto v Tržiču
(Monfalcone) vkrcali na Katamaran Pajot Helia 44 (2013). Lastnik in
naš učitelj je bil Miha, izkušen skiper na katamaranih, ki sedaj
pripravlja plovilo za poletno čarteriranje po Jadranu, jeseni pa se
odpravlja preko Sredozemlja, čez Kanarske in Zelenoortske otoke na
Karibe.
Izpluli smo v nedeljo v zmerni burji in takoj se je pokazala prva
prednost katamarana: nizek ugrez. Kanal iz Monfalcona je precej
plitek in (večje) jadrnice lahko plujejo samo ob plimi. Plovna pot
je sicer označena s koli, vendar ker je to ustje reke Timave, se
zaradi nanosov globina lahko zelo spreminja. No mi teh problemov
nismo imeli. Naš cilj je bil cca 35 Nm oddaljen Caorle. Burja 20+ v
pol krmo, idealno za katamaran. Začeli smo samo z genovo. Ko smo se
malo ogreli, pa smo dvignili še glavno jadro s prvo krajšavo. Nekaj
časa je letelo, tudi preko 9 vozlov, ko pa je veter narasel na 30+,
smo glavno jadro pospravili in jadrali samo na genovo. Kot je bil
dober, hitrost 7-8 vozlov tudi in hitro smo bili pred vhodom v
Caorle. Mesto je na obali brez naravne zaščite (in globine), zato
vodi do njega od zadaj umetno skopan 2 Nm dolg kanal. Marina je malo
pred mestom, vendar je na vhodu premična 8m široka zapornica, ki jo
zapirajo ob visoki plimi. Naš katamaran je bil pa širok 7m40. Vpluti
je treba previdno, z bokobrani v rokah, uspelo nam je brez dotika.
Ker so v severno italijanskih marinah za privez koli, običajno s
širino za jadrnice, smo se privezali na tranzitni pomol na bok.
Zvečer v mesto na spritz aperol, drugi dan dopoldne pa prva vaja:
izplutje, obrat katamarana na mestu in zopet bočni privez. Kanal je
bil širok cca 20 m, katamaran pa dolg 14 m. Vsi smo opravili vajo
brez večjih težav, predvsem pa brez dotikov.
Potem pa v Benetke, vetra (skoraj) nič, 25 Nm na motor. Privezali
smo se v novi marini Santa Elena (tik pred staro klubsko marino
Diporto Velico Veneziano). Kosilo/večerja ter pozno popoldanski
sprehod do Rialta. Vajo je ponoči ponovil Matic po kanalih na supu.
Povedal je, da je bilo veličastno, samo hitri čolni v večjih kanalih
niso bili nič kaj obzirni do njega.
Naslednji
dan smo nameravali po kanalih pluti do Chioggie na školjke in potem
ponoči preko Jadrana v Rovinj. Ker pa se je kazal kar močan veter v
glavo, smo po jutranji panoramski plovbi do Markovega trga odpluli
proti 58 Nm oddaljenemu Rovinju. Ker je bila plima, je voda drla v
Benetke, SOG je bil manjši od 3 vozle. Na odprtem je bilo malo
boljše, vetra ne veliko, vendar točno v glavo. Poskusili smo z jadri
in tu se je pokazala največja pomanjkljivost katamaranov: slab kot v
veter. Na desnih uzdah je bila smer v Koper, na levih pa v Ravenno.
Ubupali smo, saj je kazalo da bomo rabili do Rovinja 20 ur,
pospravili smo jadra in vžgali motorja. Pa tudi to je šlo počasi.
Naš katamaran je »delal« v Karibih, kjer so stalni vetrovi in se
motorji uporabljajo samo za manevre pri pristajanju in izplutju,
zato so bili sorazmerno »švoh«. Pa še veter v nos je pri katamaranih
precejšnja bremza. Naša hitrost je bila pod 5 vozlov. V Rovinju,
kjer nas je čakal Cic, smo se privezali malo pred polnočjo.
Drugi dan pa je bila najlepša plovba na naši poti. Maestral 12-14
vozlov iz boka in hitro smo bili v Umagu. Najprej smo vadili ob
dokaj konkretnem vetru privez na bojo. Če ni ratalo iz prve, smo pa
ponavljali. Zelo inovativen je bil Matic, ki nam je pokazal, kako
vržeš laso in ujameš bojo in potem s čaklo vtakneš privezno vrv v
rinko.
Drugi dan pa smo vadili privez na krmo na točno določeno mesto. Spet
je enim ratalo iz prve, potem pa odjava in v Slovenijo. Vetra nič,
motorja full. Ker je kazalo na celonočni dež (in tudi je padalo),
smo šli v marino v Izoli. Mimogrede, privez v Izoli je bil 50%
dražji kot v novi marini tako rekoč v centru Benetk.
V
petek pa še na črpalko v Koper (v Izoli je že dalj časa zaprta),
potem pa nazaj v Monfalcone. Dokler je bila burja zmerna, na jadra,
ko pa je sekalo preko 30 vozlov, smo pri Devinu pospravili jadra in
z motorji po kanalu vpluli na privez.
Če
strnem naše izkušnje na enotedenski plovbi:
Hiša na vodi. 14 x 7,4 m, povsod dovolj prostora, prostorne kabine,
4WC, še dve ležišči v salonu, kabini na premcu za skiperja in
hosteso. Ogromno površin za izležavanje. Idealen za vetrove od laške
orce do pol krme. Prav v krmo ne gre, ker so križi precej nazaj in
glavnega jadra ni mogoče dovolj odpreti. Bolje bi bilo z genakerjem.
Zelo okreten na majhnem prostoru, kjer se manevrira samo z motorji
(krmilo v nevtralnem položaju pustimo pri miru). En vogal (zadaj
levo) se ne vidi, pri manevrih mora biti vedno eden tam, da opozarja
skiperja. Skiper je na mostu in ne more pomagati pri vrveh. Pri
krmarjenju z jadri ali motorjem je treba biti potrpežljiv. Ko
premakneš krmilo, se nekaj sekund ne zgodi nič, če dodajaš, se začne
vrteti in potem ga je težko ustaviti, Treba je »uhvatiti ritam«. No
pa cena je kvadratnim metrom primerna. Privezi so za 50 do 80%
dražji, kot pri jadrnicah.
No,
ne vem. Jaz bom ostal na jadrnicah, včasih pa tudi odjadral kakšen
teden na katamaranu.
Fudge |